Zjutraj koplje jarke,
popoldan malo odpočije,
zvečer v roke žarke
pisalo vzame, poezije.
Iz dneva v dan tako
na zemlji pušča sled
dokler ne vzame ga slovo
od hrapavih besed.
Upognjen hrbet sedaj počije
objele veke so temo
v pest seme hrasta skrije
z njegove jame zrastlo bo drevo.
V vrstici zadnji je obstal;
to seme v roki močni
šepetalo bo kar je prestal.
Rasti tiho, rasti, hrast mogočni...
Grom in strela onemela
veter veje pisan list
tiho poezija šelestela
nikjer ni čutiti zavist.
Ni komentarjev:
Objavite komentar