Gozd Brez dreves

 Dotaknila si se brez dotika.
 Dovoli, naj se solza zjoče,
 in potem, dotik dotakne še objem,
 Brez samote, naše koče.
 
 Dotaknila si se Brez dotika
 solze, slapa Niagare,
 umite v soncu z vrha ledenika
 ki žalost jo odriva z gore.

 Dovoli, naj se solza zjoče
 in, naj jo veter posuši,
 oprosti, ti ga vprašaj ali hoče...,
 morda s snežinko poleti.

 In potem, dotik dotakne še objem,
 Brez solze; slapu iz Savice,
 nič skrito ni očem
 v oboku mavrične pršice.

 Brez samote, naše koče
 svetijo luči, brez hrupa
 ko v potoku iskrice, kleče
 ne priznajo Več obupa.

 Dotaknila si se Brez dotika,
 dovoli, naj se solza zjoče...,
 in potem, dotik dotakne še objem,
 brez samote, naše koče.

 Brez samote, naše koče
 ne priznajo Več obupa.
 Ko v potoku iskrice, kleče
 svetijo luči, brez hrupa.

 In potem, dotik dotakne še objem,
 v oboku mavrične pršice.
 Nič skrito ni očem ,
 Brez solze; slapu iz Savice.

 Dovoli, naj se solza zjoče,
 morda s snežinko poleti.
 Oprosti, ti ga vprašaj ali hoče...,
 in, naj jo veter posuši.

 Dotaknila si se Brez dotika,
 ko žalost jo odriva z gore.
 Umita v soncu z vrha ledenika,
 solza, slapa Niagare.

 Dotaknila si se brez dotika,
 Brez samote, naše koče.
 In potem dotik, dotakne še objem.
 Dovoli naj se solza, zjoče.