Brez steze stopinj

V eni roki diha pipa,
z drugo pa, Brez palca
upira se naporu,
naslednjega koraka.
Vrana z žice posmehljivo
črne note kraka.
Dozorela leta, v sivo
klasje, preganjajo mu gnev.
Pobelile snežinke so
brez kape to glavo.
Brezzoba usta,
žvižgajoče v megleni veter
pihajo svoj spev,
kot stare viže
v opomin.

Pot težko škripa sneg, počasno,
zbran na pod, brez steze stopinj.
 
Ko je oko uzrlo belo Brezo,
ko je lepa Lipa vedno bliže,
ne daleč vstran,
ko Hrast stoji mogočno,
in tam,
nekje v daljavi
samcat sam,
ko sameva Bor brezčasno,
korak pogrezne se v spomin,
in..., vrne se nazaj spoznan,
zbran na pod,
 Brez steze stopinj.