Misel bistra,
ti v glavi vzklije
večni preganjač,
ko zanetila je iskra,
samovšečni ogenj iluzije.
Ti bahač,
ki nalagaš
več in več,
preveč v peč,
v ledu občuduješ
grive
svoje, plamenice.
Jih ogleduješ,
vse igrive,
zate najlepše ptice,
in poganjaš
jih vse više, više
in, dišave v višave.
Brezkončen
led se tebi
večen zdi.
Neskončno večen,
rad postal bi
samo ti,
ko preganjaš
večno srečno.
Posvečeno, izrečeno
ogledalo, leda ti ponudi:
"boš kos več?", a joče
v ognju,
kjer zublje vroče pogasi,
da življenje je mogoče
v ravnotežju,
da verjameš in spoznaš,
da se ne mudi,
ko brezčas zveni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar