Obstal sem Feniks sredi ceste
sam kot vkopan.
Pogledala si me z očmi neveste.
Prebral iz ustnic da sem ...
sam, na kosce zlomil to srce,
zrcala je ime na vsakem.
"Bodi dobro", še v slovo zaslutim.
Sam, kot slon klečal
med porcelanom.
"Shodi", ljubeznivi glas zašepetal.
"Kam? Kako?" se tu predramim.
"Spet naj zdrobljen bo kristal ?!
Odrasti človek, v ljubezni kal."
Spoznan odsev črepinj ujamem,
pogled srca mi je ljubezni dal:
"časti nikakor več ne vzamem".
Objet sem v svojem srcu vstal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar