Kasiopeje svetijo luči

 tebi,
 ki videle te niso
 babice oči,
 nje roke
 brez otipa,
 ušesa,
 brez odmeva
 violine.
 Čujejo,
 objemajo spomine,
 v prsih,
 dva utripa,
 v tihi
 temni
 noči.
 Kasiopeje svetijo luči,
 tebi,
 ki zveš
 da nekdo,
 hlipa
 po življenju,
 brez moči.
 V trenutku hipa
 čas v brezčasnost
 zgine,
 glas
 iz tebe,
 bolečine
 izrine,
 vsipa ...
 Ne slišijo
 glasu moči
 ko stoka,
 jim kriči:
 Mati,
 pusti me živeti !
 Zakaj me hočeš umorit
 še predno se rodim ?
 Saj ne rabim pesmi peti,
 nebom edini, ki ne bil bi sit.