Brez pomladi so se zbrali
odločili kako krojili,
da boru senco bi odgnali
nato, še žejo pogasili.
A bor le nemo gledal
je v žago breze.
Zimzelen, vsem,bi rad povedal,
da motorki je posodil glas zareze.
Brez iskre, vetru ponudile
svoje so obličje,
sposojen glas ječi od sile
utihnile, pesmi ptičje.
Še vrabci pobegnili so iz krika
vest, v daljave že odnesli,
o bolečini in ljubezni stika,
da tam, sam bor stoji, brez misli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar